Zdi sem mi, da danes reeeees že vsi ptički čivkajo o meditaciji in dejstvo je, da se izraz meditacija uporablja za različne vrste prakse, ki to niso. Večino govorov, video ali avdio posnetkov, ki so danes na tržišču, bi bilo bolj primerno imenovati vizualizacija.
Ker se veliko ukvarjam z lingvistiko, kako postavljamo stavke, kaj si pravzaprav govorimo in katerih praks se poslužujemo, sem se odločila razjasniti razliko. Pri mojem delu, v mojem svetu je velika, velika, VELIKA razlika med meditacijo in vizualizacijo.
Razlike med meditacijo in vizualizacijo, so za moje pojme kar velike. Recimo, pri vizualizaciji se poslužujemo aktivnega vizualiziranja npr. Zdravja, denarja, dobrih odnosov… celo preprostega sproščanja. Tu gre za vodenje misli, po določenem procesu, ki blagodejno vpliva na človeka. Medtem, ko pri meditaciji delamo ravno nasprotno. 🙂 Ne uporabljamo uma, učimo se »odstraniti« pozornost z miselnega procesa in na nek način ignorirati misli. Pri meditaciji se bolj osredotoča na tisto nekaj »med«, kar nam pravzaprav omogoča bivanje, če temu lahko tako rečem.
Vizualizacija je zelo zelo uporabna tehnika, katere se tudi sama poslužujem. In vendar to počnem z zavedanjem, da v resnici nisem tu, zato, da kontroliram manifestacijo svojega sveta.
Meditacija, ja… meditacija pa je tisto, kar vodi tja med. Medi – na sredini, med nečem. Med telesom in mislimi. Mislim odvzema moč, kar je ravno nasprotno od vizualizacije.
Vizualizacija aktivno uporablja vizualni del uma, torej domišljijo, s katero lahko ustvarimo, kar si želimo. Velikokrat se zgodi, da ima posameznik veliko zemeljskih želja in jih na vsak način želi uresničiti. Dobro se je pri tem procesu spomniti na to, kar pravzaprav smo. Dušice <3 Tisto med. Tisto kar najdemo – opazimo med meditacijo… Med telesom in umom.
Torej še ena razlika med meditacijo in vizualizacijo je razlog, zakaj to počnemo. Meditacija na primer, ne išče sprostitve, ne išče zadovoljitve, ne išče dobrega počutja, medtem, ko z vizualizacijo ustvarjamo prav to.
Na tej točki moram povedati, da sta obe tehniki zelo uporabni in priporočam prakticiranje obeh.
Če nadaljujem z opisom meditacije, največkrat se prakticira sede, v tišini (V tišini, ja! – brez glasbe). Na začetku se fokusira pozornost na dihanje. Gre za opazovanje, kaj se ob vsem tem dogaja. Brez sodbe. Brez želje po spremembi in vendar v zavedanju, da je sprememba edina stalnica.
Sedaj, če si z meditacijo še čisto na začetku, te moram opozoriti na nekaj malenkosti:
- Kot sem že omenila brez glasbe in zunanjih motečih dejavnikov, ki bi zaposlile um.
- Gre za opazovanje in ne kontrolo.
- Nastavi si časovnik. Začni z 5 minut, nato podaljšuj. Npr, en teden 5 min, naslednji teden 10 min, nato 15 minut…
- Namera je, da je fokus na dihanju. Ko pride mimo misel, jo enostavno opaziš in spustiš. Ko ugotoviš, da se je um zapletel v razmišljanje, ga le nežno prekineš in fokus vrneš na dihanje. Tu opaziš um, kam gre in opaziš, kakšna čustva se prebujajo ob tem, ko se pozornost premika iz diha na misli. Se zbudi jeza? Strah? Nestrpnost? … Karkoli nastane, se pokaže, naj bo. Nobene potrebe ni po obsojanju.
- Opazujemo tudi telo. Ponavadi, ko je v telesu prisotna bolečina, gresta um in pozornost avtomatsko tja. Ponavadi s sodbo ali željo po prekinitvi bolečine. Z vizualizacijo se ponavadi temu delu pošlje energijo, sprostitev… V meditaciji opazimo, da je. Brez želje po prekinitvi bolečine, brez sodbe, brez tolažbe… Pač je. Preprosto, kajne? 😉
Pri meditaciji gre zgolj za opazovanje. Spoznavanje. Sebe, misli, telesa in tišine.
V današnjem času, je zunanjih stimulansov ogromno, ko je fokus pozornosti »povprečnega človeka« maks. 10-15 sekund (če sploh), nato pa že šiba dalje. No, zato! Zato je implementacija meditacije še toliko bolj pomembna in blagodejna za naše življenje.
Kako začeti z meditacijo si poglej v videu #KAKO začeti z meditacijo:
Pingback: 3. koraki za premagovanje frustracije – * Danica Tajčman