VIPASSANA – 10 dnevna meditacija v tišini (2.del)

Deveti dan. Začel je padati sneg. Najprej je rahlo naletaval, nato pa vedno gosteje in gosteje. Priznam, nekako nisem največja ljubiteljica zime, sploh ne mraza. A vendar je bil ta sneg zame kot prvi zimski sneg. Razveselila sem se ga kot otrok in takoj ko sem imela možnost sem že tacala po mokrem snegu.

V tem “mirnem navdušenju” sem dobila odgovor na vprašanje, ki se mi je porajalo ta dan. Lahko obstaja veselje brez hrepenenja? 🙂

Po kosilu je nastopil čas za vprašanja in pogovor z učiteljico, na katerega sem se naročila, jaz pa sem zunaj v cca. 20 centimetrski snežni oddeji delala snežaka… brez rokavic! V meni se je rodila otroška igrivost, ki sem jo to zimo več kot očitno preskočila.

Tako sem dobila odgovor. Veselje ni enako hrepenenju. In tudi moja želja po avokadu, ni nujno enako hrepenenju. Brez velikega samo-filozofiranja sem v trenutku dobila odgovor. Preko občutkov, preko vedenja.

Lahko bi temu rekla nenadno razsvetljenje, kjer je bilo vse jasno.

Drage so-meditatorke so na dvorišču narisale srček, ki sem ga lahko opazovala z okna in kako se vsaka posameznica sprehaja po poti srca. Skoraj z nasmehom na obrazu so se sprehajale iz enega konca na drug konec omejenega sprehajališča. Ljubezen smo gojili vsi, to je bil le manifest le te. 🙂 Seveda se je tudi meni ob pogledu na srce preprosto nasmejalo.

Ne vem kako, ampak nekako sem se uštela in mislila, da se meditacija zaključi deseti dan, a vendar podrobnih informacij o poteku jutra desetega dneva nismo dobili. “Očitno bodo že zjutraj obesili liste z navodili,” sem si razlagala.

Prišla je večerna meditacija in čas za počitek. Ko sva se s cimro odpravljali k počitku, je spustila tako prikupen izdih, utrujen in hkrati srečen. Kot bi prišla na vrh gore, utrujena od poti a neskončno vesela, da je prispela. Nisem si mogla pomagati, da ji ne bi odgovorila s kratkim: “Mhmm!” In ta je sprožil smeh. Potrdil je povezanost, ki sva jo zgradili, oziroma se je zgodila sama od sebe.

In to je bila edina beseda, ki sem jo s cimro spregovorila v času 10-dnevne plemenite tišine, ki je temelj Vipassana meditacije.

Deseti dan. Zbudil me je gong. Za razliko od ponavadi, sem vstala pred cimro. Vesela sem bila, da bo prišel dan, ko bom zopet lahko spala v svoji postelji.

Nop, ne še! Po prvi meditaciji so bila obešena navodila za zaključek tečaja. 10.dan Vipassana meditacije je dan, ko se zaključi plemenita tišina, 11.dan je dan, ko se tečaj dejansko zaključi. In ne, nisem bila edina, ki se je “zakalkulirala”. Še en dan. In kmalu sem ugotovila, da je ta še en dan neprecenljiv!

Torej zadnji dan smo se naučili še zadnjega dela Vipassana meditacije – Metta meditacije. Meditacijo, v kateri je vključen del namere oziroma vizualizacije. Sprejemanje vseh bitji na zemlji, z njimi deliti srečo in ljubezen, ki jo človeško telo premore.

Metta – nesebična ljubezen, je tako prevladala po celem hotelu in se po besedah G.N.Goenke širi preko celotne zemlje. (Ja, tudi sama se tem “strinjam” ampak o tem ob drugi priložnosti.)

Plemenito tišino smo tako zaključili deseti dan pred kosilom. Z veseljem sem “čakala” ta trenutek in vendar, je bilo prvih nekaj minut govorjenja zelo utrujajočih. Ob kosilu je že bilo slišati kot v čebelnjaku in ves ta “hrup” me je hitro utrudil. Nisem si predstavljala, da bo moje telo ob tem doživelo takšen šok.

V tišini sem pojedla svoje kosilo in mirno sem odšla k počitku. Čeprav sva se z Mojco obe strinjali, da bova legli k počitku kar nisva morali nehati plemenito klepetati, kot temu reče S.N.Goenka. Delili sva izkušnje, doživljanja. Obema so se po glavi porajale enake misli in ni in ni bilo konca izmenjave besed.

Še vedno smo sledili urniku in popoldan meditirali kot ponavadi. Še vedno so naši telefončki bili v rokah organizatorjev. Še vedno so mi v glavi odzvanjali zvonovi, za katere sem ugotovila, da so pravzaprav gongi, ki so tako vestno zvonili in bili skoraj edin zvok, ki sem ga poslušala enajst dni.

Zadnje predavanje in meditacija se je zgodila 11.dan, ob 4:45 zjutraj. Čeprav sem zvečer po malem planirala enostavno spustiti zadnji del in se pošteno naspati, si drug dan zjutraj tega nisem dopustila. Zaključila sem tečaj tako vestno kot sem ga peljala ves čas. Metta meditacija, je kot balzam padla na naše rane. Nesebična ljubezen je prevzela vse prisotne. Celotno okolico, verjetno smo (le kanček – kolikor pač lahko 80 do 100 ljudi prispeva) dvignili vibracijo kolektivne zavesti človeštva in v prihodnost poslali misel S.N.Goenke: ” Bhavatu sabba mangalam!” Kar pomeni: Naj bodo vsa bitja srečna!

Sadhu, sadhu, sadhu. (Tako je, dobro povedano, se strinjam in se pridružujem tej želji.)

Bhavatu sabba mangalam. – Sadhu, sadhu, sadhu. <3

Bodi srečen, naj bodo vsa bitja srečna.

P.S.: Tudi želja po tobaku je nekako sama od sebe izginila in od začetka Vipassana meditacije nisem pokadila nobenega tobačka. 🙂 Sedaj je od tega že 30 dni. Tako lahko zagotovim, da so blagodejni učinki meditacije nadvse impresivni.

P.S.2: Prav tako mi še vedno uspeva vestno meditirati skoraj vsak dan. Intenzivnost meditacije ni tako močna, um ni več tako skoncentriran kot je bil, a je vse skupaj del prakse. Tako si ponavljam: “Minljivost. Dobrodušnost. Zagotovo ti bo uspelo” besede učitelja S.N.Goenka.