Že nekaj let sem vedela, da Vipassana meditacija obstaja in odkar vem zanjo je postala nekaj na mojem “bucket list”-u.
Vipassana meditacija je povzeta po Budi, tako naj bi on meditacijo 2500 let nazaj prakticiral. Čista tehnika se je ohranila v Burmi in pred leti jo je S.N.Goenka prinesel v Indijo, od kjer se je razširila po celem svetu.
Gre za učenje tehnike meditacije in filozofije življenja ki spada zraven. To nikakor ni religija, ne podpira nobene vere in je namenjena prav vsakemu posamezniku, ki se jo želi naučiti. Centri meditacije rastejo, se širijo in čeprav imajo vrata na veliko odprta je za udeležbo potrebno hitro ukrepati. Ponavadi se prijave hitro zapolnijo in srečo imaš lahko, če se znajdeš na čakalni vrsti.
V Sloveniji je Vipassana deset dnevni tečaj bil letos organiziran četrto leto in tokrat sem bila pripravljena na prijavo v naprej. Že pred 9-to uro sem sedela pred računalnikom in osveževala spletno stran vse dokler se prijave niso odprle.
Uspelo mi je! In letos se je to zgodilo ob najbolj primernem času.
Že kar dolgo časa se “spogledujem” z duhovnostjo, meditacijo, zavedanjem in prisotnostjo v trenutku “tukaj in sedaj”. Vsako možnost, ki jo imam se opomnim na to kje sem. Kdo sem.
In seveda – kot vsakemu človeku – so v mojem življenju bili vzponi in padci, nevihte in sončni dnevi. Sčasoma sem se naučila, da vse mine, tako solze kot smeh. In želela sem si, da bi nevihte in trnje, ki sem jih preživljala zadnje precej emocionalne mesece. V zavedanju minljivosti in prisotnosti tega trenutka sem čakala Vipassano.
Prišel je tisti dan. 19. april 2019. Že v jutru so se mi misli umirile, postala sem tiha in umirjena. Precej bolj kot ponavadi.
Prišla sem zadnje minute. Pred prijavo sva z mamo, ki me je prijazno peljala v Pokljuko, skadili še en cigaret. Med Vipassana tečajem namreč ni možno kaditi, niti piti, brati, pisati, poslušati (česarkoli), se pogovoarjati, telovaditi… AJA pa telefon in katerakoli elektronika nikakor ne pride v poštev.
Ja, zelo strog, discipliniran urnik, z bujenjem od 4h zjutraj, čemur sledita 2 uri meditacije, zajtrk z malo počitka, ponovno meditacija, meditacija in meditacija. Ob 11h je čas za vegetarijansko kosilo, kratkim časom za počitek, ki sem ga večino dni izkoristila za sprehod po omejenim in zagrajenim območjem.
Tako torej smo začeli, 1. dan z lahko večerjo, uvodnim sestankom, nameščanjem v sobah in nato z napovedjo plemenite tišine. Gong je odbil in na celoten hotel se je razprostrl globok mir. Zbudil me je gong! Sredi noči. Woooow, zame zelo zelo zelo zgodaj. Sem nočna ptica in lažje mi je preživeti pokonci do 4h kot vstati ob 4h. Ampak izbira je izbira. Skupaj s prijavo sem se zavezala urniku in spoštovanju le-tega.
Po jutranji meditaciji, ki sem jo nekako preživela zbujena sem se zavila nazaj v posteljo. Tako smo prvi dan začelo z Anapana meditacijo. Osredotočanje pozornosti na dih. Prakticiranje opazovanja diha. Tako sem sedela z bolečinami v hrbtu, ki so me spremljale od prometne nesreče, ki sem jo imela 12.12.2012 (lep datum, a ne?!). Učiteljica me je še pred začetkom tečaja poklicala k sebi in mi povedala, da je popolnoma ok, če se med meditacijo premaknem, vstanem, se presedem ali celo tudi sprehodim. Zagotovila mi je, da ni cilj, da se “mučim” do onemoglosti in naj poslušam svoje telo.
Tako sem nekako presedela skupinske meditacije, ki trajajo 1h, kjer sem imela možnost, da se naslonim. Med ostalimi sem se prestavila v sobo in meditirala na stolu, vmes vstala in se sprehodila.
Tako je prišel drugi dan. Baje en izmed najbolj napornih dni. Dan, kjer nekateri odnehajo. Po prvem dnevu se je začela “kirurška operacija uma” kot Vipassano imenuje S.N.Goenka. Prespala sem jutranji gong. Prvi večer dolgo nisem zaspala, ob 6:30 ko sem se zbudila, minutko pred gongom, ki je klical k zajtrku. O-ov! “Dobro, naslednji dan si bom zagotovo nastavila budilko.” sem pomislila. In sem jo res. 🙂
Čeprav jo v resnici nisem rabila. Zbudila sem se in vstala na zame najbolj naporen – tretji dan. Komajda sem lahko “našla” svoj nos, kot so narekovala navodila. Ničesar več, kot majhen trikotnik nosu, opazovanje diha, kako prehaja po nosnicah, kje in kako je čutiti ta dih. Ko sem se nekako po zajtrku in počitku zbudila je zopet sledila meditacija z ostrim osredotočanjem. Začela sem čutiti mravljince, začela sem čutiti kako me zrak reže po nosnicah… Seveda vse to, kolikor je bilo mogoče sproščeno opazovala.
Opazovala sem, kako so moje misli švigale, kako je um odtaval proč in ga vedno znova vodila nazaj. Hvala bogu, tu že imam nekaj prakse. Priznam, naporno mi je bilo cele dneve presedeti v takšnih in drugačnih bolečinah. Naj ti zaupam, da po tako dolgotrajnem sedenju začnejo boleti tudi ritnice, kolena, zategovati po vratu še tako utrjeno človeško bitje. – Še tako čisto mimogrede, tudi telovadba načeloma ni dovoljena! Meni so sicer izjemoma dovolili, da sem opravila svojih 15 minut telovadbe zaradi poškodbe. Je sicer pomagalo, vendar ne prav dosti.
Vse do četrtega dne. Četrti dan smo že dovolj izostili svoj um, da smo lahko začeli prakticirati Vipassana meditacijo. Gre za sistem “skeniranja” telesa s pozornostjo. Vsak košček površine telesa je dobil svojih nekaj sekund pozornosti. Preprosto kaj ne? NE!
Imamo štiri različne ume in načeloma naš reaktiven um prevlada. Na vsak občutek le ta reagira. Vedno in lažje nese pozornost k bolečini in neprijetnim občutkom. Z Vipassana tehniko pa je treba občutiti prav vsak posamezen del telesa. Se “vprašati” kaj čutim na tem delčku. In tako pustiti občutku, da je, da se oglasi, pride ali mine.
Komaj sem še sedela. Bolečina je kričala, um se je upiral in želela sem olajšanja.
Po prvih dveh urah, ko smo se naučili meditacije nas je večina bilo popolnoma izčrpanih, željnih pogovora z učiteljico, a vendar nas je večino odslovila z besedami, spočijte se, če ni nujno se bomo pogovorili kasneje. In res, odšla sem v svojo sobo. Ulegla sem se na posteljo z olajšanjem, da se bom vsaj malo odpočila v 10-15 minutni pavzi, ki smo jo imeli.
Kar se je zgodilo je bilo neverjetno celo zame, ki se ukvarjam tudi z energijskim čiščenjem telesa in prostora, ki sem prebrala mnoooogo knjig na področju samozdravljanja, placebo efekta…
Po še ne petih minutah sem se dvignila s postelje in BOLEČINA JE IZGINILA.
Ko sem to zaupala naši učiteljici mi je le z nasmehom na obrazu odvrnila nekaj v smislu: “Pazi, da ne postaneš navezana na ne-bolečino.”
Celotno bistvo filozofije Vipassana meditacije je, da je vse minljivo. Da vse pride in gre, kot vreme, kot letni časi, kot življenje samo, pride in gre. Vsak delček telesa je prav tako sestavljen iz valovanja, ki mineva iz milisekunde v novo sekundo. Minljivost. Dobrodušnost. Sprejemanje in nenavezanost.
Peti dan je dan, ko smo se zavezali k trdni odličnosti, kar pomeni, da se v času skupinskih meditacij nismo premikali. Nismo premikali nog, nismo premikali rok in nismo odpirali oči. Samo miroljubno in dobrodušno opazovali vse občutke v telesu. Vsakega posebej. Občutek in njegovo minljivost.
S.N.Goenka je v večernem predavanju govoril o trpljenju (video posnetki, oz zvočni prevod). Kako si ljudje zadajamo trpljenje zaradi hrepenenja in odpora. Kako si želimo – hrepenimo po stvareh, občutkih ki jih nimamo in kako čutimo odpor do stvari in občutkov, ki jih imamo. Po “dolgem” govoru o trpljenju nas je poslal spat.
6 dan. Še en izmed najtežjih dni. Smo čez polovico. Tudi na ta dan ponavadi kdo odneha. Sama sem na ta dan imela na ustnicah nasmeh saj sem zopet – tokrat zelo praktično – ponotranjila zavedanje minljivosti. Uživala sem krasen sončen dan in opazovala nekatere mrke obraze posameznic, ki so se prav tako sprehajale po soncu… Ena izmed udeleženk je odnehala.
Um je na tej točki lahko zelo prevladujoč in prigovarja trpljenje k bolečini, k neprijetnim občutkom, ki preplavljajo telo. Ker je S.N.Goenka dolgo prakticiral Vipassana meditacijo in izpeljal nič-koliko tečajev je zelo dobro vedel, kaj mora zaupati učencem in kdaj. Vrhunsko zamišljen tečaj je v večeru rahlo pomiril um in mu še enkrat poudaril pomembnost minljivosti.
Sedmi dan. Deževalo je. Zelo nizek pritisk je izbrisal nasmeh na mojih ustnicah in želela sem si spanja. Uspelo mi je od želje sicer odvzeti hrepenenje a vendar se mi je dan za razliko od drugih precej vlekel. Um je bezljal po svoje in nekako ni želel sodelovati.
“Minljivost.” “Dobrodušnost.” “Zagotovo ti bo uspelo” so bile besede Goenke, ki so mi odzvanjale med ušesi. Zvečer sem se popolnoma izčrpana ulegla v posteljo. Zaprla sem oči in začelo mi je odzvanjati v glavi. Kot bi v daljavi slišala zvon cerkve. Zaspala sem in sanjala zelo očiščujoče in nenavadne sanje.
Kot opazovalka sanj sem se zavedala, da se nekaj dogaja globoko v moji podzavesti.
Osmi dan sem nekako že čakala, da bo kmalu prišel deseti dan. V mislih sem imela, kako si bom prižgala cigaret. Ta misel me je sicer le nežno prešinila prakrat v tistem dnevu. “Minjivost.” “Dobrodušnost.” sem si ponavljala. “Bo že prišel čas za to.”
Ta dan smo Vipassana tehniko poglobili. Vav, kako globoko lahko seže pozornost in kako težko je včasih usmerjati pozornost na primer iz leve proti desni. Zanimivo, da mi je projekcija iz sprednjega dela telesa proti zadnjem šla kar sama, medtem ko sem se za levo in desno morala kar potruditi.
Začelo me je hudo napeljati. Veliko neprijetnih občutkov sem “našla” v svojem spodnjem delu trebuha. Pravi izziv mi je bilo sedeti, ko sem se usedla sem imel občutek, da moram na blato, ko tem prišla do wc-ja – nič! Tako se je telo pozabavalo z mano vse do večera, ko sem dobila drisko. WaW! Kakšen učinek na telo, saj to je neverjetno. Naslednji dan se mi je stanje izboljšalo.
“Deveti dan, YES, skoraj smo že pri koncu, še en dan in grem domov. Še en dan in lahko bom prižgala cigaret. Še en dan in lahko bom jedla avokadoooooo. Lahko bom pela!” so se porodile moje misli. “Hhhhmmmm, čakaj, tako ustvarjaš hrepenenje, kar pomeni ustvarjaš novo trpljenje. To ni dobro.” sem se popravila, odšla meditirat in se napisala na seznam za pogovor z učiteljico, tole bi rada razrešila.
“Lahko obstaja veselje brez hrepenenja?!”
Se nadaljuje…
2. del najdeš na: VIPASSANA 2.del
