NAJ TI ZAUPAM SVOJO ZGODBO. No, en kanček moje zgodbe. 🙂
Prvih 15 let mojega življenja je bilo sestavljeno iz: »za nič nisi dobra«, »iz tebe ne bo nikoli nič«, »tiho bodi«, »tvoje mnenje ni vredno piškavega oreha«, »neumna si«, »pa daj zberi se«-ko sem dislektično zamenjevala številka, spuščala črke…, »nehaj se družiti z …, oni so …«, »vsi so kradlljivci in lopovi«, »ne moraš _____, ker nimamo denarja«,… (lahko bi naštevala in naštevala pa niti nima smisla!)
Poleg težkega psihičnega nasilja, ki ga je alkoholiziran oče zganjal nad celotno družino, sem občasno bila deležna tudi fizičnega nasilja. Kruto, boleče a vseeno neverjetno koristno. ŽE v zgodnji puberteti sem razvila neverjetno močno intuicijo, ki me sedaj vodi skozi življenje…
Ko sem tako, pri nekje 12h letih razmišljala o samomoru mi je na pot prišla Celestinska prerokba (James Redfield). Knjiga, ki je spremenila moj mentalni pristop do življenja. Postala sem zasvojena. Poleg cigaret, trave in alkohola se je v mojo zasvojenost prikradla tudi neverjetna želja po osebnem in duhovnem razvoju ter o tem, da premagam sama sebe. Da transformiram svoje življenje in zmagam!
V najstništvu sem se iz 100% upornika avtoriteti, transformirala v zgledno učenko in celo predcednica 4. letnika na SŠFKZ, kjer sem se izobrazila za kozmetičarko, vizažistko in maserko. Resnično rada pa sem masirala. V času nadalnjega izobraževanja so se počasi nabrale redne stranke, ki so oboževale moje storitve, in jaz njihovo hvaležnost in blaženost po masaži.
Prepričana sem bila, da je masiranje moje poslanstvo in da bom nekje v prihodnosti odprla holističen wellness center, kjer bomo skrbeli za dobro telesa, uma in duha.
Ker si rada življenje “na izi” vzamem in obvezno v njem tudi uživam, sem seveda študirala dlje kot mi je status študenta dopuščal. Ker se je ta iztekel sem odprla svoje podjetje, večino časa delala v podjetju Ars Pharmae®, kjer smo skrbeli za dobrobit telesa, v času, ki mi je ostal, sem masirala, predavala in izvajala delavnice za višanje zavesti človeštva.
Vmes pa seveda svetovala vsem prijateljem v stiski. Ure in ure pogovorov, nasvetov in predvsem vspodbudnih besed, kako lahko preidejo svoje izzive.
Strmela sem k odličnosti in moj moto je postal: Vedno daj vse od sebe. (Štirje dogovori, don Miguel Ruiz) VEDNO!
Tudi po tem, ko sem bila udeležena v prometni nesreči (12.12.2012 – naključje?) in več let s kroničnimi bolečinami v hrbtu redno obiskovala zdravnike, takšne in drugačne terapije, sem počasi in ne rada prišla do spoznanja, da ne morem biti več maserka. Zlomilo se mi je srce. Ne samo to, zaradi bolečin ob sedenju niti nisem mogla več opravljati poklicev, za katere sem se uradno izobraževala. Vseeno sem se s svojo odločnostjo (beri: trmasta do konca), da lahko premagam svoje izzive – pripeljala do izčrpanosti.
Tako sem se 2014 izobrazila še kot NLP praktik, pri Mastermind Akademiji. Eno izmed mojih izobraževanj, ki me je resnično prestavilo. Isto leto sem se udala “v usodo” in zaprla podjetje. Odšla sem na Malto na doooolg poletni oddih. Konec septembra, sem kljub neznosnim bolečinam ob sedenju, zaključila tudi študij Managenemta na Ekonomski Fakulteti v Ljubljani. Po tem sem se ustavila – izčrpano samo spala, spala in spala. Nehala sem sijati in zapadla v semi-depresivno stanje.
V času “rehabilitacije” sem se seveda prijavila na zavod, socialno podporo in opravljala priložnostna dela, projektno in prostovoljno. V eni izmed organizacij, kjer sem delala kot prostovoljka sem “na-ključ-no” dobila nalogo, da sem oblikovala tekst za 20-30 strani dolgo zloženko. Zakaj naključno izveš par odstavkov nižje. <3
2015, po “letu velikega padca”, vsaj tako je izgledal na prvi pogled, sem dosegla en moj “veliki” cilj. Brez aktivne predpriprave sem se pridružila ideji, da se odpravimo na najvišji slovenski vrh. Triglav! Bilo je težko, a neverjetno vredno truda. Od leta 2011, ko sem malce bolj konkretno začela planinariti sem si postavila cilj osvojiti naš Triglav, a se v prejšnjih letih nikakor ni izšlo. Vreme ni bilo primerno, družba ni imela časa (sama zaradi varnosti enostavno ne hodim v tako visoke hribe), jaz sem bila zaposlena, pa še kakšen izgovor bi se našel 😉 … Tako se mi je ta cilj izmikal in izmikal vse do leta 2015.
Po tem, ko sem se dobro spočila in rehabilitirala in ker sem nagnjena k iskanju rešitev, sem se začela spraševati: Kaj sedaj? Telo mi »ne dopušča« delati poklicev, za katere sem se izobrazila. Kako naj sedaj grem naprej? Kako naj preživim? Seveda po tem, ko sem končno sprejela nenadno spremembo, ki je prišla v moje življenje.
Ker obožujem potovanja in imam rada otročke, sem se odločila postati Au Pair (Varuška v tujini). Našla družino, ki je bila skoraj kopija družine, ki mi je bila v tistem času najbližje. Nečakinja in najstarejši otrok moje gostujoče družine imata rojstni dan na isti dan, oba očeta imata rojstni dan na isti dan, obe mami sta rojeni v enakem zodikalnem znamenju… NAKLJUČJE?! I don’t think so. 🙂
Čudovita izkušnja, kjer pa niso bile samo cvetlice, o ne! V tem letu in pol sem močno presegla tudi sama sebe. Kar na enkrat sem postala “mama” trem odločnim otročkom, ki niso imeli postavljenih nobenih mej. Kar na enkrat sem bila del nove družine in spoznala sem se v drugačni luči. Iz te čudovite, včasih zelo naporne izkušnje se je rodila moja prva knjiga, priročnik How to be an Au Pair. Tako sem izpolnila še ene svoje sanje in postala pisateljica.V tujini sem seveda pridobila nove prijateje in jaz ne bi bila jaz, če jim ne bi stala ob strani v težkih trenutkih, jih bodrila in jim pomagala transformirati življenje.
Ah to življenje – opomnilo me je, da ima zame plan, za katerega še sama ne vem. In sem se prepustla. Hkrati sem še vedno iskala svoje poslanstvo: #KAKO lahko kaj najboljše doprinesem svetu? Vmes, se je seveda še veliko spremenilo, zgodilo, pritetilo. 😉
Ponovno sem postala podjetnica, tokrat z veliko več izkušnjami in znanja. SEDAJ sem tu, »na začetku« nove poti, zrela, da tudi tebi pomagam premagati tvoje izzive. Kakršni koli že so. Vem, da nama bo skupaj uspelo. Skupaj bova ustvarila recept za najboljšo limonado – ever! <3
xoxo * Danica Tajčman
